Zupnije.com | remsnik | podruzne cerkve

Cerkev sv. Urbana                                                 Cerkev Sv. Pankracija

Opis cerkve

In že smo pri predstavitvi predhodno nekajkrat omenjene cerkve  sv. Urbana; glede na velikost gre pravzaprav za cerkvico. Nahaja se na nadmorski višini 920 m. Cerkev je enoladijska z zvonikom pred zahodno fasado, enonadstropno zakristijo in poligonalno zaključenim prezbiterijem. Streha je krita s klanimi smrekovimi deščicami – šinklni,  zvonik pa z macesnovimi deščicami – skodlami. Notranjščina je obokana. Na glavnem oltarju je kip sv. Urbana, papeža, o čigar delu je komaj kaj znanega. Sv. Urban je upodobljen v papeških oblačilih, na glavi ima papeško tiaro, v eni roki ima knjigo na kateri je rdeč grozd, v drugi ima palico. Številna ohranjena izročila o njem so nezanesljiva. Tako ni zanesljivo, da so ga res mučili. Po smrti so ga pokopali v Kristusovih katakombah ali v Sv. Pretekstatu v Rimu. Po eni legendi naj bi Urban spreobrnil in krstil Cecilijinega moža Valerijana. 
V cerkvici je samo glavni oltar, omeniti pa velja še sliko na južni steni cerkve, na kateri je upodobljen sv. Rok, eden od priprošnjikov v stiski. Na sliki je upodobljen kot romar, pri njegovih nogah leži pes.

Cerkev je kljub svoji baročni opremi novejšega datuma. Postavljena je bila med leti 1850 – 1860, zvonik je dobila šele leta 1898. Pred postavitvijo cerkvice je na tem mestu stala kapela, pri kateri je nekajkrat na leto kaplan z Remšnika opravljal vremensko mašo. O nastanku cerkvice obstaja pripovedka. Ker se nanjo navezuje tudi pripovedka o zakladu pri Sv. Urbanu, bo najbolje, da predstavim kar obe.   

Pripovedka o nastanku znamenja sv. Urban

V starih časih je bil Remšnik še slabo obljuden in hribi so bili poraščeni z gozdovi. Takrat je spadal še v župnijo Lavamünd in pod gosposko oziroma graščino Buchstein blizu Traberka (Dravograda). Buchštajnski graščak je pogosto odjezdil na obisk ter na lov na divje merjasce ali svinje k Šmirnberškemu graščaku pri Lučanah (v sedanji Avstriji), njegova pot pa je vodila po strmi cesti čez Radl. Cesto čez Radl so po pripovedovanju v preteklosti speljali že Rimljani, vodila je mimo Kepca in mesta, kjer danes stoji cerkev sv. Urbana. Ob priliki nekega obiska je graščaku na mestu, kjer danes stoji cerkvica nadaljnjo ježo preprečila grozno velika kača. Odprla je svoj neverjetno veliki gobec z namenom, da ga požre. V sili in strahu graščak Bogu obljubi postavitev križa v zahvalo, če  ga reši grozne zverine. In res, kača se po tej zaobljubi mirno ter prostovoljno umakne, gospod graščak pa nadaljuje svojo ježo. Vendar graščak na dano obljubo hitro pozabi in naslednjič na istem mestu ponovno doživi neprijetno srečanje; tokrat z velikim medvedom, ki ga hoče napasti. Medveda se ni upal lotiti, spomnil pa se je dane obljube s prejšnjega potovanja mimo tega mesta. Ponovno je pričel pri sebi ponavljati: "Če me večni Bog reši iz medvedjih krempljev, bom resnično izpolnil obljubo ter dal postaviti križ." Tudi tokrat se medved umiri in umakne, graščak pa nadaljuje s svojo ježo proti Lučanam. Obljuba je ostala zopet samo obljuba. Rešen nevarnosti graščak ni več razmišljal o postavitvi obljubljenega križa. Tretjič je vendarle moral spoznati, da se mora dana obljuba tudi izpolniti, kajti ko je prijezdil na tem mestu pod veliko drevo so se mu lasje zapletli v veje, konj pa je nadaljeval svojo pot. Graščak viseč za lase na drevesu tokrat iskreno obljubi, da bo obljubljeno tudi izpolnil, nakar se konj vrne pod njega, tako da mu stoječemu na konju uspe razvozlati lase iz vej. Po tem dogodku je dal postaviti križ v zahvalo trojne srečne rešitve, ljudje pa so ga imenovali "Slanikov križ", po posestvu na katerem je stal.
 Na tem mestu je bila na pobudo in stroške posestnika Slanikove kmetije Jurija Praterja ter njegove žene Ane postavljena v sredi prejšnjega stoletja cerkev sv. Urbana. Za gradnjo se je v glavnem uporabljalo kamenje od ruševin nekdanje gostilne v bližini, o kateri govori naslednja pripovedka.
 

Pripovedka o zakladu pri Sv. Urbanu

Po nekdanji rimski cesti mimo Sv. Urbana in čez Radl so vozili blago v Eibiswald ali po naše Ivnik. Ob cesti pod Sv. Urbanom je bila velika gostilna, njen lastnik pa bogat mož. Še danes se vidi, kje sta stala hram in hlev. V kleti je skrit zaklad. Skrinja polna denarja, ki so jo tukaj pustili samostanski ljudje bežeči pred sovražniki na Radl. Stara Štaunerca, ki je že dolgo pokojna je pripovedovala, da je kot pastirica pasla ovce blizu tiste kleti. Nekega dne je zagledala deklico, ta pa jo je nagovorila: »Na, tu imaš ključe. Pojdi v klet in si nabaši denarja, kolikor hočeš!« Štaunerca je pripovedovala naprej: »Šla sem v klet in zagledala veliko skrinjo na kateri je sedela huda mačka. Mačka je zlovešče godla in grozila s kremplji, da si nisem upala blizu. Odšla sem iz kleti, deklici pa povedala, da si ne upam blizu, ker se bojim mačke. Po teh besedah je deklica rekla, da je nesrečen otrok. Jaz, bi jo lahko rešila, če se ne bi zbala. Dolgo še ne bo rešitelja zanjo. Tukaj bo začela rasti smreka in ko bo zrastla jo bodo posekali. Dali jo bodo na žago, iz desk bodo naredili zibelko in šele otrok, ki ga bodo v njej zibali bo njen rešitelj. Po teh besedah je deklica izginila, jaz nisem imela več ključa, izginila so tudi vrata v klet,« je zaključila svojo zgodbo stara Štaunerca.
 
Tudi neki majhen pastirček bi skoraj dobil zaklad. Nekoč je pripasel ovce do te kleti, tam pa je zagledal dečka, ki se mu je približal in ga ogovoril: "Pojdi dol k cerkvi sv. Janeza in prinesi tri poliče blagoslovljene vode. Med potjo ne smeš izgubiti niti kapljice in nikomur ne smeš povedati kaj nosiš. Ko se boš vrnil, hodi okoli kleti in kropi z blagoslovljeno vodo, tako dolgo, da boš vso porabil." Pastirček se je brž odpravil po blagoslovljeno vodo k sv. Janezu, ob povratku ga je na Kepčevem bregu premagala žeja in pokusil je le par kapljic. Deček ga je še vedno čakal pri kleti. Rekel  je: "Hitro pokropi okoli kleti, nato pa vstopi skozi na strežaj odprta vrata in si nagrabi denarja!" Pastirček je vstopil v klet, zagrabil s tremi prsti denar, a vrata so se pričela zapirati. Moral se je hitro vrniti, da ne bi ostal zaprt v kleti. Zunaj ga je čakal deček. Rekel je: "Glej, ko bi ne pokusil vode bi lahko bil ves zaklad tvoj! Sedaj imaš samo to, kar si zagrabil s tremi prsti. Pojdi, kamor ti je namenjena pot!" Pastirček se je ozrl okoli; izginil je deček, izginila so vrata.
 
V cerkveni kroniki je tudi zapis, ki pravi, da so še skoraj  vsako leto prišli kakšni kopači, ki so poskušali srečo, vendar ni bilo čuti, da bi kdo zaklad našel. K temu bi jaz dodal le  to, da so se morda prehitro naveličali, saj daje rezultate le vztrajno delo. Ali pa je najdba namenjena kakšnemu današnjemu ali prihodnjemu srečnežu. Bomo videli. 
 
Cerkvica sv. Urbana je sedaj temeljito obnovljena
V letih 1997 – 1999 je bila cerkvica sv. Urbana temeljito obnovljena. Krajani Remšnika smo po zaslugi ključarjev, Franca Helbla – Zg. Mori in Janka Šmida – Tumpel ter župika Slavka Štefka s prostovoljnimi denarnimi prispevki ter s prostovoljnim delom temeljito obnovili cerkvico. Leta 1997 je bila na novo prekrita streha, leta 1998 pa je potekala glavnina gradbenih del pri obnovi fasade. Tega leta je bil na novo prekrit tudi zvonik. Obnovitvena dela so bila zaključena leta 1999, ko je bil nabavljen še nov bronasti zvon, ki je nadomestil železnega iz prejšnjega stoletja. Ob tej priliki je bila izvedena tudi elektrifikacija cerkve.
 
Maše pri cerkvici sv. Urbana se že vrsto let izvajajo na naslednje nedelje: prva je Urbanova nedelja v drugi polovici maja, sledi Alojzijeva nedelja v drugi polovici junija, v drugi polovici avgusta je maša na Rokovo lepo nedeljo, kot zadnja je Slomškova nedelja v drugi polovici septembra.

Sveti Pankracij

Kje je cerkev sv. Pankracija?

Vzhodno od Sv. Urbana na zaključku vršnega grebena Radelce pred spustom proti Breznemu vrhu stoji na nadmorski višini 900 m cerkev posvečena sv. Pankraciju. Glede na zanimivo razgledno lokacijo je kar možno, da je na tem mestu že pred postavitvijo cerkve stal pomemben objekt. Po ustnem izročilu, ki je bolj poznano na drugi strani meje med Avstrijci, bi naj bila na tem mestu rimska postojanka ter pogansko svetišče. Glede na relief te točke se marsikdo sprašuje, če ni morda hribček na katerem stoji cerkev delo človeških rok. Vršni greben Radelce se namreč z vrha Pongraca proti vzhodu spušča dokaj enakomerno, tik pred cerkvijo pa se zopet strmo povzpne za 20 višinskih metrov. Za cerkvijo se nato greben strmo spusti do Podškanovega križa, kjer se pričenja zaselek Brezni vrh. Na vrhu hribčka, ki kot nekakšen nos na koncu grebena štrli kvišku, je ravno dovolj prostora za cerkev. Okrog cerkve je na vse strani poravnan teren dolžine približno petih metrov. Slednje je dovolj, da se obiskovalci okoli nje prijetno sprehodijo tudi ob dnevih, ko je obisk nekoliko večji.

Pogled na razglednico izpred leta 1934 kaže, da je bila bližnja okolica cerkve nekdaj neporaščena; danes je hrib v celoti poraščen z gozdom. Npr. z Remšnika je viden le zgornji del zvonika. Ostanki nekdanjega gospodarskega poslopja, ki je bilo v sklopu mežnarije, so na začetku pobočja vzhodno od cerkve. V bližini cerkve, na severni strani, na današnjem avstrijskem ozemlju, sta dve mogočni lipi, od tega je ena starejša. Slednja je glede na obseg debla najverjetneje iz obdobja turških vpadov. 

 

Izgled cerkve sv. Pankracija

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, poligonalno zaključen prezbiterij ter k južni fasadi prislonjena zakristija in zvonik. Notranjščina je enoladijska s plitvimi kapelami ob strani, na vzhodu prehaja v širok prezbiterij. Prostor pokrivajo oboki, ki jih nosijo dvojni pilastri. Oprema je skromna. Na cerkvi je rdeče pobarvana pločevinasta kritina, stolp – zvonik je krit z macesnovimi skodlami. Dostop v  zvonik in na razgledno ploščad  je najprej po stopnicah z zunanje strani objužni steni, nato pa se naprej vzpenjamo po lesenih stopnicah v zvoniku. Na glavnem oltarju je upodobljen mučenecsv. Pankracij. Upodobljen je mlad, v zanj redkeje značilnem viteškem oblačilu, v desni roki drži kopje,  levo roko ima v višini srca prislonjeno na prsi.

V cerkvi sta tudi skromna stranska oltarja: desni je posvečen »božjemu možu« sv. Alešu, levi pa Mariji Materi božji. Leseni kip Marije je novejši, avtor je Janko Dolenc iz Vuzenice.

Legenda o sv.Pankraciju pravi, da mu je kmalu po rojstvu umrla mati, leto kasneje še oče, zato ga je vzgajal stric Dionizij. Okoli leta 303 sta se s stricem Dionizijem odpravila v Rim. V tem času je vladal kruti preganjalec kristjanov cesar Dioklecijan. Izkazana pripadnost h krščanski veri je bila za cesarja že zadosten razlog, da je določil smrtno obsodbo. Toda Pankracija to ni prestrašilo. S premoženjem, ki ga je podedoval je skušal zmanjšati trpljenje kristjanov, predvsem zaprtih. Kmalu ga je nekdo izdal. Predno, da ga je cesarjev namestnik dal zapreti, je še uspel razdeliti svoje premoženje med kristjane.

Cesar je Pankraciju obljubil vse ugodnosti, če se odpove krščanski veri, toda štirinajstletni fant se ni dal odvrniti od svojega prepričanja. Dioklecijana je to razbesnelo. Izrekel mu je smrtno kazen z javnim obglavljanjem, kar je bilo izvršeno 12. maja 304. Tega leta je bilo preganjanje kristjanov na vrhuncu. Legenda pripoveduje, da je Pankracij do zadnjega trenutka pogumno hvalil Jezusa Kristusa.

 

Zgodovina cerkve in zavetniška vloga sv. Pankracija

Cerkev ima dokaj pestro zgodovino. Ustno izročilo govori, da so kapelico sv. Pankraciju na tem mestu postavili že kapucini. Cerkev je bila na tem mestu zgrajena že pred letom 1490, kasneje, 1532 so jo Turki požgali. Prvotna borna cerkvica bi v času jožefinskih reform skoraj povsem izginila, če se zanjo ne bi zavzeli Nemci. Pri Nemcih je sv. Pankracij čaščen predvsem zaradi dogodka 12. maja 896. Tega dne je cesar Arnuf Koroški zavzel mesto Rim in to pripisal svoji priprošnji k sv. Pankraciju, ki ga je še posebej častil. Poleg tega je Pankracij kot eden od ledenih svetnikov priprošnjik za mlade rastline ter cvetje. Kmetje z avstrijske strani, predvsem pridelovalci grozdja in rdečkastega vina vrste Šilher (Schilcher), so se mu priprošali za lepo vreme.

Zategadelj je tudi zaščitnik tega vina. O tej njegovi vlogi nas prepričuje tudi podatek, da so bile pri Sv. Pankraciju v času od sv. Jurija (23. april) do sv. Mihaela (29. september) dvakrat tedensko vremenske maše. Maševal je kaplan z Remšnika. Za plačilo je dobival od Nemcev vinsko zbirko; v tem času je nabral do 5 polovnjakov Šilherja, kar bi danes pomenilo 1400 – 1500 litrov.  

Leta 1866 je strela uničila del zvonika, velik kos zidovja in orgle. Cerkev so najprej zasilno popravili z deskami in nato leta 1882 delno pozidali. Na god sv. Pankracija leta 1898 je tedanji župnik Jurij Žmavc položil in blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev. Iz zapiska v kroniki je temu dogodku prisostvovalo okoli 1000 ljudi obeh narodnosti.

Izgradnje nove cerkve g. Žmavc ni dočakal. Dokončana in blagoslovljena je bila 6. septembra leta  1910. Pod streho jo je spravil takratni remšniški župnik, Anton Podvinski. Zemljišče za to povečano cerkev sta prispevala kmeta Korank in Bučnik.

 Sv. Pankracij kot izletniška točka

Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja je bila cerkev sv. Pankracija priljubljena izletniška točka, še posebej za izletnike iz avstrijskega Gradca. Iz tega obdobja je v župnišču na Remšniku ohranjena vpisna knjiga obiskovalcev, v kateri je tudi nekaj skic tedanje cerkvice, zanimivi pa so krajši teksti in verzi v obeh jezikih.

 

V začetku 20. stoletja so se v tej vpisni knjigi začeli pojavljati tudi narodnostno nestrpni  in narodno zavednosti teksti. Recimo eno od takšnih besedil je »Do tod in nikamor dlje ne boš prišel Nemec!«  Povod za tovrstna besedila je bila vse večja težnja Slovencev po samostojnosti oziroma že tudi želja po združitvi z južnimi Slovani. Vpisna knjiga zajema obdobje med leti 1891 - 1918.

 Po I. svetovni vojni, ko so opravili razmejitev med Avstrijo in tedanjo kraljevino SHS, je meja potekala kar skozi cerkev. Pri razmejitvi so namreč upoštevali katastrsko mejo med kmetoma Korank, ki je na slovenski in Bučnik, ki je na avstrijski strani. Mejo so korigirali mnogo kasneje, v času nove Jugoslavije, tako da  je po posebnem medržavnem dogovoru danes v celoti na slovenskem ozemlju.

 Zanimivost cerkve je zvonik, na katerem je od leta 1935 za potrebe “turistike” urejen razgledni stolp. V času gradnje so naprošali obiskovalce, da so pomagali pri nošenju kamnov za gradnjo. Časopisni izrezek iz tega obdobja, ki je vstavljen v šolsko kroniko, nosi naslednje sporočilo in prošnjo: »Tako se  naproša, da vsak, ki je blage volje in to telesno zmore, prinese kamen in tako spolnjuje ono grmado kamenja, ki je potrebna za zidavo. Skupno delo bo uspeh imelo ter rodilo čast in ponos našega naroda in domovine.« Iz teh opisov razberemo, da je pred II. svetovno vojno to bila še vedno izredno obiskana turistična točka na severni meji. V šolski kroniki na Remšniku je zabeleženih precej izletov, predvsem šolskih iz celotne Slovenije. Izletniki so se z vlakom pripeljali do Podvelke in se nato peš podali do Sv. Pankracija, kjer je v tem času obratovala planinska postojanka. Planinsko postojanko je upravljalo PD Maribor - Matica. Pred  nekaj leti sem naključno srečal upokojenca iz Litije, ki je kot šolar obiskal Sv. Pankracija. Izlet in pokrajina sta mu ostala v lepem spominu 

Propadanje cerkve v času od II. svetovne  vojne do leta 1962 in obnova

Po II. svetovni vojni so graničarji planinsko postojanko demontirali, zgrajena je bila predvsem iz lesa in jo uporabili za izgradnjo karavle na Breznem vrhu. Dohod do cerkve je bil praktično onemogočen in cerkev je začela propadati. Svoj del so prispevali tudi vojaki - graničarji, ki so jo hote ali nehote uničevali. Razbili so vrata, okna, žlebe, odtočne cevi in poškodovali skodlasto streho. Zaradi slednjega je začelo cerkev zamakati. V notranjosti so razbili dva marmorna oltarja, nove zelo velike orgle in prižnico. Na koru so odstranili leseni pod, v cerkvi so kurili in imeli v njej tudi konje.

 Po intervenciji avstrijskega ambasadorja v Beogradu je leta 1962 mariborski okraj dovolil, da se cerkev obnovi. Od leta 1962 do 1966 so se na obeh straneh meje zbirala sredstva za obnovo. 30. maja 1966, na binkoštni

ponedeljek, je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik v navzočnosti večtisočglave množice z obeh strani meje cerkev blagoslovil in predal namenu.

Od takrat se pri Sv. Pankraciju ponovno vršijo maše, ki jih obiskujejo verniki in obiskovalci z obeh strani meje. Maše so praviloma dvojezične.

 Tudi pri Sv. Pankraciju se preko leta nekajkrat odvijajo tradicionalni verski shodi in maše. Kot prva je to v začetku maja Pankraška nedelja, sledi maša na Binkoštni ponedeljek, 17. julija je maša na godovni dan sv. Aleša, njemu je posvečena še najbližja nedelja, imenovana Aleševa, v sredini meseca avgusta je Marijina nedelja, kot zadnja je v začetku septembra še Lepa nedelja.



 Danes nas sv. Pankracij močno povezuje s sosedi v Avstriji

V zapiskih, ki sem jih dobil v roke, se sv. Pankracij pogostoma omenja kot naš severni stražar. Avtorji ga smatrajo za stražarja med nemškim in slovenskim narodom. O tem največkrat govori župnik Jurij Žmavc, izraz se pojavlja tudi v predvojnih časopisnih člankih. Sicer se omenja tudi kot povezovalec obeh narodov, vendar je slednje poudarjeno v manjši meri. Za današnji čas, v samostojni Sloveniji bi si upal trditi, da postaja vedno bolj povezovalec obeh narodov in kultur. Sv. Pankracij postaja povezovalec prebivalcev, ki se prostorsko navezujemo na to območje v projektu, ki ima delovni naslov Mala evropska regija Sv. Pankracij. Gre predvsem za sodelovanje na kulturnem in turističnem področju. Trenutno je v teku projekt obnove zvonika in razglednega stolpa, ki bi naj postal odprtega tipa.

Dostop bo s tem možen ob vsaki priložnosti, torej bo s tem bistveno obogatena turistična ponudba. Glede na to, da je okolica cerkve poraščena z gozdom, edino razgledni stolp nudi obilje razglednih užitkov. Kdor se povzpne nanj, to je sedaj praktično mogoče le ob nedeljah oziroma dnevih, ko se opravlja maša, potrdi, da gre tukaj za izjemno turistično ter razgledno točko.  

Razgledi od Sv. Pankracija

In kaj sploh lahko občudujemo z razglednega stolpa pri Sv. Pankraciju? Na jugu, na slovenski strani najbolj izstopa z gozdovi bogato poraščeno Pohorje. Krčevine so redkejše. Avstrijski obiskovalci, ki drugače ne poznajo naše dežele, si ob tem nehote ustvarijo podobo z gozdom bogato poraščene dežele. Z razgledišča se vidi bližnji Remšnik, pravzaprav vaški center s cerkvijo ter nekaj bližnjih kmetij. Večina remšniških kmetij s tega mesta ni vidnih. Proti vzhodu je viden praktično celoten zaselek Brezni vrh, pogled drsi naprej proti Kapli ter Duhu na Ostrem vrhu, kjer je vidna tudi cerkev sv. Duha. Na drugi strani mejnega grebena, torej v Avstriji, je slika popolnoma drugačna. Razgled je enkraten.

Pod nami se v smeri od vzhoda do severovzhoda razprostira dolina reke Čakave (Saggau) s svojimi pritoki. Na vzhodu nekoliko bolj oddaljene so Lučane (Leutschach), bližje in že bolj viden je Arvež (Arnfels), levo od njega vidimo naselje z večjo cerkvijo, gre za Sv. Janeza (St. Johan), najbližje pod nami, pogled sicer že delno zakriva bližnja lipa, sta eno ob drugi naselji Zg. in Sp. Osek (Oberhaag, Unterhaag). Pogled na vzhodnem obzorju zaključujejo panonski hribčki v daljni prekmurski in madžarski ravnici.

Proti severu razgled delno zakriva bližnja mogočna lipa, vendar v daljavi kljub temu vidimo glavno mesto avstrijske Štajerske, Gradec (Graz). Predvsem so takoj opazni veliki dimniki v industrijskem delu mesta oziroma primestja.

Razgled na celotno pokrajino jugozahodne Štajerske je zelo prijeten. V bistvu tvorijo to pokrajino manjši hribčki, ki so dokaj gosto poseljeni, v podnožjih hribčkov so manjša strnjena naselja. Večja vidna naselja so: Wies, Polfing, Brun …, levo pod cerkvijo je mesto Ivnik (Eibiswald). Slednji  je viden le delno, saj ga zakriva bližnji gozd. Od gora, ki se vidijo v ozadju, je vsekakor treba omeniti najbližjo, ki leži severozahodno od cerkve. To je Golica (Koralpe).

Prebivalcem Dravske doline je ta gora najbolj poznana zaradi vodne pregrade na strugi Mučke Bistrice pri kraju Sobota (Soboth). Vodni potencial se zbira v akumulacijskem jezeru ter se nato po ceveh odvaja do hidroelektrarne Labot (Lawamünd). Pogled proti severu zaključijo vrhovi Glinskih ter Fischbachskih Alp.

 Kot vidite nudi Radelca pravo bogastvo doživetij, obenem pa zaradi odmaknjenosti od urbanega območja tudi pravo mero spokojnega miru. To je prostor, kamor se rad umaknem, kadar se ukvarjam  s kakšnimi osebnimi vprašanji, sem v situaciji, ko se želim napolniti z novo ustvarjalno energijo ali pa želim s hojo zgolj malce poživiti krvni obtok.


Zapisal Marjan Račnik, ki je napisal knjigo Znano in neznano o Remšniku.


free hit counters
free hit counters